Tudi vodniki smo bili nekoč MČ-ki in tudi mi smo komaj čakali poletje in taborjenje.

V prvem letu delovanja rodu Srnjak, leta 1994, nismo imeli svojega taborjenja, ker pa smo vseeno hoteli taboriti, nas to ni ustavilo. Razdelili smo se v tri skupine in šli na taborjenje s taborniki drugih rodov.

Deset najmlajših MČ-kov nas je šlo z vodniki na taborjenje v Dolenjo Trebušo, kjer je taboril rod Zelenega žirka iz Žirov.

Kopali smo se v blatu, saj nas je sredi taborjenja dobesedno zalilo, ko pa je zmanjkalo dežja, smo skočili v Idrijco.

Po 15 letih so savice (naši zeleni šotori – na fotografijah) še vedno zakon.

Na taborjenju sem za rojstni dan dobila pravo torto (samo nekomu se je noter vlilo preveč ruma …).

Takole pa je izgledal krst. Če se sprašuješ, kaj predstavljamo … Smo v enem velikem kotlu, kjer smo glavna sestavina za juhico, v kateri so že ostanki od južne – nič ne mečemo stran, vse se da uporabiti! 🙂

Prvo taborjenje, ki je bilo nepozabno!
Lp, Jež